Naša zamisel

Zgodovina

Dan za dnem se srečujemo z denarjem. Uravnava nam potek življenja in ne moremo mu ubežati. Le zakaj naj bi mu? Zanj lahko dobimo toliko dobrih, lepih, velikih in malih življenjskih zadovoljstev. Prav zato ni nepomembno, kako ravnamo s papirnatim gospodarjem našega življenja. Že naši daljni predniki so poznali pomen tega plačilnega sredstva. Posvetili so mu pesmi in vrsto pregovorov, v katerih je postal denar največkrat merilo določene vrednosti. Za stvar, ki jim je bila dragocena, so tako rekli: Tega ne prodam za noben denar.. Za skopuhe so si izmislili hudomušen pregovor: "Ta spravlja denar v nogavico". So naši predniki res spravljali denar v nogavico? Bilčovščani so mi na to vprašanje odgovorili, da sicer niso imeli veliko prihrankov, tisto peščico prihranjenega denarja pa so prej hranili v domačih skrivališčih. Za mnoge so bile pravo bogastvo že skrinje, polne najrazličnejših žit.

Leta 1907 je stare nogavice, žimnice in druga domača skrivališča denarja zamenjala prava, veliko bolj varna denarna banka. Odprli so jo v Kotmari vasi. V njej so varčevali prebivalci občin Kotmara vas, Bilčovs, Zgornja vesca in Žihpolje. Razvoj posojilništva na tem območju ni bil osamljen primer. Tudi v drugih krajih so namreč že ustanovili ali začeli ustanavljati hranilnice in posojilnice. Ustanavljanje prvih denarnih zadrug je bilo povezano s taborskim gibanjem. Predvsem kmetje so zahtevali ustanovitev posojilnic kot obliko samopomoči. Na tako odločilne gospodarske zahteve je vplivala splošna gospodarska kriza in poslabšanje socialnega položaja kmečkega prebivalstva. Leta 1872 so ustanovili prvo hranilnico in posojilnico na južnem Koroškem v Šentjakobu v Rožu. Pobudo zanjo je dal dr. Valentin Janežič iz Leš pri Šentjakobu. Bila je celo prva takšna zadruga na vsem Slovenskem. Na zadružnih in posojilnih knjižicah se je pojavljalo geslo:" Zadružništvo je glavni pripomoček za gospodarsko rešitev naroda." Leta 1889 je začela poslovati prva Raiffeisenkasse. Takrat je bilo že osem slovenskih hranilnic in posojilnic.

Posojilništvo v Bilčovsu ni zaostajalo za splošnim razvojem. Leta 1910 so dobili Bilčovščani svojo hranilnico in posojilnico, registrirano zadrugo z neomejeno zavezo. Njen načelnik je bil Gregor Jerolič, p.d. Kržej v Branči vasi, tajnik pa Anton Teul, bivši župnik. Poleg načelnika in tajnika je imela zadruga še pet odbornikov iz Velinje vasi, Želuč, Svete Lucije na Gori, Male Gore in Moščenice. Organi so bili načelstvo, občni zbor in nadzorstvo. Vsak zadružnik je moral vplačati zadružni delež v znesku desetih kron in vpisnino, ki jo je določilo načelstvo. Hranilnica in posojilnica je poslovala v župnišču. Odprta je bila vsako nedeljo po prvi maši. V skladu z državnim zakonom, ki je bil sprejet leta 1903, je pristopila k Zadružni zvezi v Ljubljani.

V bilčovško posojilnico je bilo do druge svetovne vojne včlanjenih dvestošest članov iz vseh vasi v občini. Med njimi so prevladovali posestniki, po pogostosti so jim sledili kočarji in nekateri obrtniki ( trgovci, gostilničarji, čevljarji ). Število članov potrjuje, da je imela zadruga zanje velik gospodarski pomen. Bila je ustanova organizirane samopomoči. Pred njeno ustanovitvijo so socialno bolje situirani Bilčovščani posojali denar za visoke obresti manj premožnim sovaščanom. Za marsikoga je bil takšen dolg veliko breme. Slovenske posojilnice so omogočale vključevanje Slovencev v obrtniške in industrijske dejavnosti, pa tudi delavsko gibanje. Leta 1921 se je bilčovška posojilnica tako kot druga podobna gospodarska združenja vključila v novoustanovljeno Zvezo koroških zadrug v Celovcu. Danes se imenuje Zveza Bank, banka in revizijska zveza, ki je za vse Posojilnice-Bank na južnem Koroškem strešni zavod.

Do druge svetovne vojne je bilčovška posojilnica nadaljevala z začrtanim delom. Tako kot na drugih področjih življenja je vojna vihra tudi tu pustila globoke sledi. Leta 1942 se je Hranilnica in posojilnica v Bilčovsu preimenovala v " Raiffeisenkasse Ludmannsdorf, registrierte Genossenschaft mit unbeschränkter Haftung". Število njenih članov je naglo padalo. Po pristopu novih članov je njihovo skupno število znašalo leta 1946 še vedno le štirideset članov. Kapital se je v tem času kopičil v rokah redkih, največkrat nemškonacionalno usmerjenih posameznikov.

Leta 1946 je Koroška deželna vlada sprejela na sejah 6. marca in 18. decembra sklep, po katerem naj bi ustanovili pred vojno ustanovljene slovenske hranilnice in posojilnice in jim na ta način vrnili med vojno zaplenjeno premoženje in iz njega prihajajoče pravice. Razpustili so tudi med vojno imenovane člane organov zadrug. Poleg Hranilnice in posojilnice v Bilčovsu so v tem obdobju ponovno ustanovili tudi druge slovenske posojilnice na južnem Koroškem, ki so bile med vojno razpuščene oz. preimenovane.
Ustanovitev in delovanje Hranilnice in posojilnice v Bilčovsu je zaznamovalo v povojnem obdobju nekaj posameznikov s svojim delom. Med njimi je bil tudi Hanzi Reichmann, p.d. Bavžič iz Kajzaz, ki se tega obdobja spominja takole:
" Pred vojno smo imeli Slovenci svojo posojilnico. Ko je prišel Hitler, so jo nam vzeli. Po vojni je dal pobudo za ustanovitev posojilnice danes že rajni Janko Ogris, p.d. Miklavž. Neko nedeljo po maši me je nagovoril, naj grem z njim k Odrajcu, kjer so imeli zborovanje takratni odborniki takratne " Raiffeisenkasse Ludmannsdorf". Na koncu zborovanja se je oglasil Janko Ogris in rekel:" Naša družina je bila izseljena, pa tudi drugi, in ko smo prišli nazaj, so nam vrnili naša posestva, prav tako želimo nazaj našo posojilnico." Predlog za novi odbor je predlagal Avgust Safran, p.d. Pomoč. Navzoči odborniki so sprejeli njegovo pobudo, ki jo je potrdil predsednik. Miklavž mi je takrat rekel:" Hanzi, ti jo boš prevzel". Tako sem prevzel posojilnico in postal njen tajnik. Kasneje smo se sestali na prvi seji. Znesek denarja, ki smo ga prevzeli od "Raiffeissenkasse", je bil minimalen".

Tudi po vojni je Hranilnica in posojilnica poslovala sprva v župnišču. Ko je začela Zveza koroških zadrug po Koroškem ustanavljati blagovne zadruge , v Bilčovsu niso imeli primernega prostora za shranjevanje žita, umetnih gnojil in podobnega. Zadrugo so namestili v hiši Valentina Kropivnika, kjer je bilo dovolj prostora za shranjevanje vseh živil. Poslovali so kar v gospodarjevi spalnici. Ko je Valentin Kropivnik zbolel, so blagajno posojilnice prepeljali k Bavžiču v Kajzaze. Hanzi Reichmann je za mnoge kreditojemalce jamčil sam s svojim podpisom in jim tako omogočil, da so lahko dobili posojilo. Tajnik in blagajnik posojilnice je bil triindvajset let. Za njim je prevzel posojilnico Jozi Boštjančič, ki je bil takrat tudi poslovodja blagovne zadruge.

Prvi povojni predsednik Hranilnice in posojilnice v Bilčovsu je bil Gregor Jeroluč, p.d. Kržej, ki je bil predsednik že pred vojno. Za njim so posojilnici predsedovali Rupert Gasser, p.d. Rigelnjak, Miha Kulnik, p.d. Kumar in Anton Krušič, p.d. Rupi. Po združitvi Posojilnice Bilčovs/Kotmara vas in Hodiše/Škofiče v letu 1990 predseduje upravnemu odboru Herman Jäger iz Škofič.
V petdesetih letih so sezidali v Bilčovsu novo samostojno stavbo za blagovno zadrugo in posojilnico, ki se je tedaj imenovala Hranilnica in posojilnica Bilčovs, registrirana zadruga z neomejenim jamstvon. V novih prostorih je posojilnica poslovala še nekaj časa ob nedeljah po prvi maši. Ko pa je postalo potrebno, da blagovna zadruga posluje redno, se je tudi poslovanje posojilnice razširilo na poslovni čas med tednom.
Do leta 1984 je posojilnica poslovala tudi z blagovnim oddelkom, kasneje pa je postala izključno finančna ustanova. Čeprav je posojilnica v teku časa spremenila in prilagodila poslovanje zahtevam primerno, je ohranila svoj temeljni ekonomski pomen. Danes je Posojilnica-Bank v Bilčovsu finančna ustanova, ki nudi pomoč brez vseh izjem vsem, ki prestopijo njena vrata. Franci Kristof, ki vodi posle posojilnice od leta 1976, je njeno dejavnost opisal z besedami:" Smo gospodarska ustanova, ki je odprta vsakemu in za vsakega, ki se želi poslužiti njenih ponudb. Zavedamo pa se korenin, iz katerih izhajamo in katerih se držimo."

V novem poslopju bo dovolj prostora tudi za kulturno in izobraževalno dejavnost. Posojilnica-Bank v Bilčovsu je tako postala, ne le pomembna finančna ustanova, temveč tudi prostor, namenjen kulturi in izobraževanju. S tem bo še bolj zaživela s krajem, v katerem deluje in čigar prebivalcem je v prvi vrsti namenjena.

POLONA SKETELJ